Pilotna epizoda

Dragi bralci!

Sploh več ni opravičila in/ali izgovora, s katerim bi vam lahko postregla za svojo pisarsko neaktivnost.  Saj ne, da nisem poskušala in vedno znova nekaj začela, uspešno ali manj, napovedovala svoj veliki povratek na male zaslone ali pa se odločila, da bom začela strnjevat svoje ideje v one-linerje, kar je še bolj fajn, če želiš dajat vtis modre sove brez potencialnega mlatenja prazne slame okrog poante. Pa še izogneš se lahko temu, da kdo citira kak tvoj nesmisel, ki si ga skoraj podzavestno izjavil in se začneš tepst po glavi zaradi nje. Ne, razlogi so konkretni in z razlogom se tudi vračam. Tokrat iz svoje ''hiške na drevesih'', ker  živim v zelenem delu Dunaja in imam okno v višini drevesnih krošenj, kar ustvarja tak vtis.

V svojih dolgih triindvajsetih letih sem imela možnost pri sebi naredit par zaključkov, nekateri izmed njih so precej boleči, a jih noben napor citatov z namenom inspiriranja ne more spremeniti. Eden, najverjetneje najbolj v oči in srce bodeč je ta, da me nobena substanca na tem svetu niti ne naredi bolj kreativne, motivirane, energične...kaj šele hiperaktivne! Ne le to,  še prebudi me ne! Splošno opevana kava, jutranji fiks dobre volje ali vsaj normalno funkcioniranje ima pri meni podoben efekt kot...no, v glavnem nič. V najboljšem primeru kot nek odpirač za oči, saj je njen edini efekt to, da med jutranjimi predavanji ob prisotnosti kofeina ne zaspim popolnoma ali uspem celo imeti odprte oči. Enako velja tudi za vse druge kofeinske zvarke – redbulle, prave čaje, preprosto ne gre, ne glede na to, kako goreče si želim, da bi šlo. In zato moram zdaj hodit bolj zgodaj spat, če želim vstat v vsak napol človeški obliki, kako neherojsko!
Druga podtočka pri tem je alkohol, osnovni pripomoček za vsak parti, ki ti olajša ples, komunikativnost in izgled (predvsem drugih ljudi). Razen, če si tako presneto odporen na njegove pozitivne učinke, kot jaz. Obstaja tista ''okej faza'' ob točno določeni količini alkohola – ne bom raje o številkah, prezgodaj je še, da bi me imeli za mehkužca – ko se obnašam hecno in se mi stvari zdijo boljša ideja, kot so v resnici. To je tudi faza, ko postanek krasen retorik in očitno znam odlično prepričati ljudi v pristnost mojih delno pristnih izjav. ''Plačala sem vstopnino, a sem šla na wc, kjer sem si umila roke in se mi je izbrisala štampiljka'', ''Imam prevoz domov in nisem naenkrat ostala sama na tem ogromnem dogodku''. Ja, ja, pijani ljudje govorijo resnico, a jaz nisem (vedno) ena izmed njih in to ostane tudi, ko preidem v naslednjo fazo, kjer se počutim kot mokra krpa. Takrat se mi zdi najboljša možnost, če se lahko kam naslonim in poslušam dogajanje ostalih, v kolikor mu lahko sledim. To je pa že neprijetno in vse, kar se nadaljuje od tukaj prav tako.  Ko ležem v posteljo in se počutim vsa vrteča, si vedno mislim ''so...not...worth it!''.  Ne, alkohol preprosto ni za mene, če ne uspem pridno vzdrževati tiste zelo omejene ''okej faze''.
Tudi kake ne preveč legalne zadeve niso imele na mene tistega zloglasnega učinka sproščenosti in kreativnosti. Morda se sicer najde kdo, ki so mu te stvari blazno prijetne, ampak...jaz  čutim notranje organe in imam zamikajoče se vidno polje, ki povzroči, da se vsake toliko počutim zgubljena, čeprav se s te točke ne premaknem. To je sicer posledično zabavno zunanjemu opazovalcu, ko moram it na pot iz Magdalenskega parka, sama pa se ob tem počutim kot vrhunski stezosledec in v iskanje poti vložim vse svoje intelektualne sposobnosti. Ok, to zna biti malo zabavno, priznam!

S tem, dragi bralci, samo upravičujem svoje bodoče neumnosti, ki jih bom prenesla na ubogi papir – možnost je le, da so popolnoma iskrene ali pa da vas vlagam kot šampinjone, ker sem alkoholizirana. Kar pa sem redko, že iz preventive!