Študij - dolgoročna naložba?

V splošnem se študirajoč mladostnik ponaša z neke vrste začasno stigmo.  Naj vam prikažem to skozi ponarodelo medžimursko anekdoto  o študentu Tomici, za katerega se je po vasi vedelo, da so mu takratne finančne zmožnosti pokroviteljev to tudi omogočile. Tomica študira, so rekli, on nima časa. Ostala vas je živela iz dobre volje zemlje in vremena, kar je bila tudi večna obveza in skoraj že kultura. Tomica pa je imel malo bolj hedonistične načrte. Pustite ga na miru, Tomica študira so rekli tudi v najhujšem poletnem soncu med obdelovanjem njive, Tomica s svojo knjigo pa je bil varno nameščen v zavetje sence. Vse dokler niso mimoidoči kmetje ob malo bolj natančnem pogledu ugotovili, da Tomica sicer študira, ampak o študijskem materialu najraje razmišlja pod kožo.

Kot povsod tudi tokrat ljudje vidijo v glavnem, kar želijo videti. Ta ''stigma'' se nas še dandanes drži in med drugim slišimo o sebi v kontekstu besed lenoba, uživancija, nesposobneži, zabušanti, poceni hrana, ugodnosti, štipendija, vlečenje statusa. Vendar gospoda pozablja, da se pravila in privilegiji študentov spreminjajo na letni bazi in da so obstajali tudi precej bolj ugodni časi za vse to to verbalno okrasje. 

Res je - študentski status ti prinese marsikaj – poceni (in v Mariboru nesramno dobra) kosila, možnost zaslužka, zavarovanje, splošne ugodnosti pri vstopninah, možnost študija v tujini in raznih tečajev...vendar ga lahko uživamo izključno tako dolgo, kot traja študij. Če ne dosegaš vpisnih pogojev za naslednji letnik, ga lahko opravljaš še enkrat ali pa tisto leto pavziraš (ob čemer izgubiš status in zgoraj naštete ugodnosti). Če si pa primerno marljiv in ti 3 leta gladko stečejo, imaš pa še na voljo absolventsko (dodatno) leto, kjer imaš malo obveznosti in vse ugodnosti. Izjeme se delajo v izjemnih primerih – starševstvo, kronična bolezen, izjemni dosežki na političnih ravneh in tako naprej. Kadar pa želiš del ugodnosti obdržati tudi po diplomi oziroma med (lahko tudi večletnim) pavziranjem, je pa to treba rešiti z vpisom v srednjo šolo (beri: podkupiti ljudi, da ti natisnejo dokument). Na ta način ne rabiš odšteti nekaj deset eurov mesečno za zdravsvetno zavarovanje in si lahko naprej dober državljan, ki prispeva svoje davke od navadno karieri popolnoma nekoristnega študentskega dela.

Nima smisla trditi drugače - ugodnosti obstajajo. S primerno samodiscipliniranostjo lahko dlje spimo, imamo možnost štipendije, zabave, uživanja, dobre hrane, poceni življenja. Kje pa naj najdemo seznam dolgoročnih ugodnosti?

Najpomembnejša poanta leži v vprašanju, kaj bo z nami po študiju. Bolje rečeno, kaj bomo mi s svojim študijem. Ali smo izbrali to, čemur bomo posvetili svoje življenje in zakaj ne? Realno gledano, približno tri četrtine slovenskih študentov se je odločilo za druzboslovni študij, o katerega zaposljivosti ni vredno izgubljati besed. Kako močno lahko upravičeno dvomim, da večini študentom komunikologije to ni sanjski poklic? Koliko realistično je naša študijska smer zgolj kupovanje časa medtem ko ugotavljamo, kaj si v resnici želimo? Zakaj se omejujemo le na eno in edino možno pot v življenju?
Ker smo gimnazijski maturanti. In gimnazijski maturanti gremo študirat. Ker gimnazijski maturanti smo se zato vpisali na gimnazijo. Ker smo brez poklica. Ker smo brez izbire. Zato se dajmo osredotočit na teh nekaj programov, po možnosti v domačem kraju, in se odločit, kaj bo krojilo našo usodo in po kateri poti bomo šli v brezposelnost.

V hitrem življenjskem slogu si s tovrstnimi fiksnimi idejami žal sami omejujemo miselni prostor in s tem tudi možnosti. Ker smo zrasli s prepričanjem, da se je treba učit, da boš nekaj dosegel, da boš gospod, da ne boš ''pometal cest''. Nihče pa nam ni nikdar razložil, da  ne potrebujemo študija za uspeh, kaj šele za srečo v življenju.  Morda bi si pa preprosto želeli postati kuhar, maser ali voznik tovornjaka po končani gimnaziji. Ne izstopimo iz okvirov že vnaprej začrtane poti – raje doštudiramo in zatem tožimo o nezaposljivosti mladih ter še dalje zganjamo pasivnost namesto da bi se poglobili vase, kaj dejansko hočemo. S tem bi si odprli možnost, da bi pričeli svojo karierno pot nekaj let prej, kot je načrtovano. Imamo izbiro in imamo vpliv na njo. Vemo, kdo se rabi ali bolje, koga se ne rabi. Če se odločamo za manj perspektiven študij, bo se treba toliko bolj potruditi z izstopanjem. Zato smo si za del tovrstne problematike krivi sami.

Zamižala bom na eno oko za nekatere študijske smeri in profesorje, nepošteno je metati vse v enak koš. Nalila vam bom pa čistega vina kljub temu in si dovolila nekoliko predrznosti. Slovenske univerze so –lepo rečeno – močno osnovane na teoriji. Ne morem trditi za vse smeri, saj nisem obiskovala vseg programov, vendar poznam veliko vrstnikov, kot tudi študij v tujini.  In v tem trenutku, ko gledam nazaj, komaj verjamem, kako nekreativnen skupek aktivnosti za zapolnjevanje kvote profesorskih ur smo imeli čast uživati. Nauči se to, zapomni si ono. Predelaj 80 strani te skripte in odpiši izpit. Opravi nekaj nekoristnih vaj, za katere trenutno nimamo financ, da bi jih izvedli,v celoti. Če boš izkazal interes za neko specifično področje, se bo mogoče dalo kaj najt, ampak verjetno ne, ne moremo pomagati. Nekega dne, ko boš opravil vse vaje in odpisal vse izpite, boš diplomiral. Kaj boš takrat naredil sam s sabo, se ne ve, ampak najbrž boš podaljšal študij iste smeri na isti fakulteti in užival v tem sistemu še naslednji dve leti predem boš dokončal drugo stopnjo in uradno brezposeln. Da, v končni fazi boš diplomant, tvoja glavna sposobnost pa bo maratonsko memoriziranje tujk na pamet.

Če predvidevamo, da gre za posameznike, ki nimajo vplivnih vej v družinskem drevesu, poznamo le en kontraudarec te otopelosti sistema – obštudijska samoiniciativa. To je edina možnost za pridobivanje praktičnega znanja na svojem področju, raziskuješ možnosti in svoj trg dela in sodeluješ pri čemerkoli je le mogoče.  Študentske izmenjave, poletne šole, pripravništvo, prakse, prostovoljstvo – možnosti je na pretek, le samoiniciativa je pod vprašajem. Skrivnost je v tem, da večina študentov te možnosti ne bo izkoristila, ker se ni v njihovi moči manj sekirat, kaj študirajo in le še končajo na neskončnem seznamu diplomirancev z enako praznim CV-jem.
Dodatna možnost, ki je še boljša dolgoročna naložba, je pa študij v tujini. Vsaj morda na drugi ali tretji stopnji. Sprememba  študijskega vzdušja je nepopisna, ponujenih možnosti je toliko, da si želim, da bi moj dan imel petdeset ur. Vsak izkazan interes je sprejet z dobrodošlico, ki je preprosto nisem vajena bila vajena iz svojega dodiplomskega programa v Sloveniji. Možnost dolgoročnega plačanega sodelovanja, praksa, mesto v raziskovalni skupini z veliko verjetnostjo dobrih referenc.  Tujina našo voljo marsikdaj ceni bolj, kot jo cenimo sami.

Zato sami sebi napravimo uslugo s tem, si vzamemo čas in iskreno razmislimo, kaj res hočemo, kakšne so naše prioritete, kakšne so možnosti za to in pridobimo čimveč zunanjih informacij iz prve roke ter vzamemo z nekoliko rezerve komercialne predstavidve (na njih imajo v vsakem primeru vsi potencialni študentje neskončno vsaka zaposlitvenih možnosti). Pa srečno.

Epska pesnitev o poti na Dunaj: skrajšana verzija

Kdor je mnenja, da so Gospodova pota čudna, še najbrž ni spoznal mene.  Še sama ne vem, kako lahko tako nič-hudega-slutečega posameznika sreča toliko drame. Zato pa sem, kjer sem – na Dunaju.

Všeč so mi slovenski frazemi in pregovori, ker znajo tako blazno lepo opisat situacije. Za mojo bi se zelo lepo dalo uporabit tisto o uriniranju krvi, olepšano – namreč, točno to sem doživela, ko sem diplomirala. Zgodba dodiplomskega študija je druga idealna tema za celovečerno grozljivko in tudi ta je krepko brcnila mojo nepremišljeno zadnjico.  Saj še predobro vem, da obstaja seznam razlogov za to odločitev. Ampak te zgodbe je konec in veselja do študentskega življenja prav tako v stistem trenutku, ko sem se zavedla, da sem narobe razumela vpisni postopek in sem namesto tega zaprla spletno prijavo, ker je bilo nemogoče vnesti povprečno oceno in datum diplomiranja, tega namreč (še) nisem imela. Zaposleni so rekli, da se ne gre vpisati brez diplome, jaz pa sem se na to zanesla.
Postopek se je neprizanesljivo izvedel dalje, z veliko ignoranco referata za študentske zadeve, zavračanjem informacij in prikrivanjem mojih pravic. Moja obrazložitev situacije je naletela na gluha ušesa vseh, od dekanov, prodekanov, referata, rektorja in komisije za pritožbe. Niti smrt v družini, ki je premaknila moj datum diplomiranja, ni bila dovolj dober razlog za kakršnokoli razumevanje in pomoč. Težko je biti upravičen do stvari, če nimaš pravega priimka in ne nosiš s seboj pravih kuvert, lepše rečeno:''Se ne da''. Res se ne da, ne pri nas in ne za mene. Gap year, izkoristi ga. Saj danes mladi itak zapuščate hotel mama pri tridesetih, kaj pa spremeni , če se jim še za kako dodatno leto obesiš? Saj se ti menda ne mudi imet samostojnega in neodvisnega življenja? ''Prihodnje leto pa Vam svetujemo pravočasno prijavo.''. Hvala za prisrčnost. Prihodnje leto jaz Vam vsem priporočam tabletke za laktozno intoleranco, ker upam, da jo dobite.

Seveda  se pred naslednjo vojno nisem primerno oborožila. Gremo na Dunaj, tja lahko greš,  tam se da. Se pač v drugi semester vpišeš. Ampak do tega je bilo še nekaj mescev. Nič, vzela sem v roke arsenal: miško in tipkovnico. Prvi šok je bil cene stanovanj – ja, ja, saj sem vedela, da so višje, ampak ne, da se mariborske sobe da dobit za pol tiste cene in je to še vedno zelo ugodno za Dunaj. Drugi hercinfarkt je sledil, ko sem gledala razdalje od enega konca mesta do drugega. ''Pa ja, tu bi lahko šla peš do faksa, samo nekaj ulic stran je in sicer natančno...*google distances* 5 kilometrov.  Uh, vau.'' Na koncu sem ugotovila, da 5 kilometrov sploh ni pretirano daleč,  lahko bi bilo 10 ali 20. Pa da 370 eurov za enoposteljno sobo sploh ni tako veliko. Pa da je blazno prijeten občutek, ko dobiš dejansko odgovor na prošnjo za stanovanje. Pa da, če že dobiš odgovor, si eden od tistih vsaj petih ljudi, ki se poteguje za prav tisto stanovanje in da tvoji bodoči cimri ob tem rečejo, da ''ni pretiranega povpraševanja za to stanovanje trenutno''. Nekaj odgovorov sem vseeno dobila in začeli so se ogledi stanovanj. Priznam, da so nekateri pogovori v dvigalu potekali bolj sproščeno kot ti. No, morda pa se le jaz čudno počutim, ko ima nekdo moje ime v ročno narejeni tabeli, zraven tega še osem drugih ljudi in me avtor te stvaritve sprašuje, kakšni so moji hobiji in koliko sem stara. In ja, v to stanovanje sem bila celo sprejeta, a sem ga kasneje zavrnila.
Nekdo je rekel, da kdor čaka, dočaka, s čimer se načeloma ne strinjam, ampak svet mi je na tej točki že res dolgoval spodobno stanovanje. Dobila sem ga in lokacija ter soba sra bila ljubezen na prvi pogled. Še danes sem srečna, da imam to stanovanje. Celih 300 metrov moram prepešačiti do faksa in nahaja se v eni najbogatejših četrti za ceno študentskega doma. Iz nje imam lep razgled na park in precej blizu do lepih, manj mestnih pokrajin, kamor je krasno it na sprehod po soncu. Trkam ob svojo leseno mizo kot zmešana.

A niti tu ni moja zgodba dobila epiloga. Še enkrat sem nagrmadila vse zbrane dokumente, sploh ne bom naštevala, kam vse je bilo treba hodit po njih, kako je bilo treba delat certifikat v Ljubljano in dat druge stvari uradno prevajat. Poslala sem dokumente, ni v redu, ker niso vsi original. Juhej, gremo overjat stvari in pošiljat originale, ožigosane na vsaki strani, da dokažem, da ne sledim poti slovenskih politikov. Preždela sem teden ali dva, pošiljala maile in spraševala, če so prejeli dokumente...šele, ko sem tretjič poklicala, so mi odgovorili, da so. Nato končno.Status prijave na mednarodni magistrski program: zavrnjen. Kar smrt me je povohala. Explain yourselves, ladies and gentlemen. Še sreča, da ni treba e-pošte na roko pisat. Se mi je kar zdelo, moj študij je bil premalo usmerjen na perspektivnejše in dejansko uporabne predmete, zato bi mi vzelo preveč časa, da bi to nadoknadila. Z vodjo oddelka sem razčistila nesporazum glede detajlov, zato mi je znova naložil razumno število izpitov, a kljub temu dovolj, da se lahko vpišem šele naslednji semester. V redu, to bom preživela. Sicer izgubim dodatno polovico leta, a v vsakem primeru bi ta repertoar malo podaljšal čas mojega študija. Pa sem šla še malo obiskat gospodične iz referata, ki so mi naročile, naj jim več ne težim – kar je razumna reakcija na neodgovorjene maile(Po tem obisku na odgovor nisem čakala dlje kot pol ure). To pa ne bo šlo, groza. Edino na dodiplomca se lahko vpišete! To pa vam vzame najprej čas za polaganje izpita nemščine, nato uvodnih izpitov, šele nato lahko opravljate tiste naročene izpite!
Na tej točki sem resno pomislila na to, kako bom pustila celotno zadevo pri ubogi navadni diplomi in se preprosto poskušala zaposlit, kjerkoli bi bilo možno. Ampak ni se šlo zlahka sprijaznit s to idejo. Zadnje moči sem usmerila v še en dan iskanja drugih možnosti. Našla sem še opciji za vpis na drugo univerzo – sicer so možnosti majhne, a elegantna pdf prijava je odtehtala. Kljub temu sem izpolnila obrazec za fiksno možnost, ki mi je bila ponujena – vpis na dodiplomski program in opravljanje tistih dodatnih izpitov. Gospodični v referatu sta bili dovolj prijazni in me vpisali celo po roku (neverjetno, v Avstriji pa gre?) No, vsaj to je bilo zaenkrat uspešno!

Saga se torej dokaj uspešno zaključuje, spet trkam, tudi Dunaj se mi je prikupil s svojim nepričakovano sproščenim vzdušjem, ogromno pestrostjo in možnostmi  izbire, zato danes sproščeno sedim, jem grški jogurt z medom in oreščki  ter si obnavljam živčevje - se ne obremenjujem z ničemer na svetu!

Pilotna epizoda

Dragi bralci!

Sploh več ni opravičila in/ali izgovora, s katerim bi vam lahko postregla za svojo pisarsko neaktivnost.  Saj ne, da nisem poskušala in vedno znova nekaj začela, uspešno ali manj, napovedovala svoj veliki povratek na male zaslone ali pa se odločila, da bom začela strnjevat svoje ideje v one-linerje, kar je še bolj fajn, če želiš dajat vtis modre sove brez potencialnega mlatenja prazne slame okrog poante. Pa še izogneš se lahko temu, da kdo citira kak tvoj nesmisel, ki si ga skoraj podzavestno izjavil in se začneš tepst po glavi zaradi nje. Ne, razlogi so konkretni in z razlogom se tudi vračam. Tokrat iz svoje ''hiške na drevesih'', ker  živim v zelenem delu Dunaja in imam okno v višini drevesnih krošenj, kar ustvarja tak vtis.

V svojih dolgih triindvajsetih letih sem imela možnost pri sebi naredit par zaključkov, nekateri izmed njih so precej boleči, a jih noben napor citatov z namenom inspiriranja ne more spremeniti. Eden, najverjetneje najbolj v oči in srce bodeč je ta, da me nobena substanca na tem svetu niti ne naredi bolj kreativne, motivirane, energične...kaj šele hiperaktivne! Ne le to,  še prebudi me ne! Splošno opevana kava, jutranji fiks dobre volje ali vsaj normalno funkcioniranje ima pri meni podoben efekt kot...no, v glavnem nič. V najboljšem primeru kot nek odpirač za oči, saj je njen edini efekt to, da med jutranjimi predavanji ob prisotnosti kofeina ne zaspim popolnoma ali uspem celo imeti odprte oči. Enako velja tudi za vse druge kofeinske zvarke – redbulle, prave čaje, preprosto ne gre, ne glede na to, kako goreče si želim, da bi šlo. In zato moram zdaj hodit bolj zgodaj spat, če želim vstat v vsak napol človeški obliki, kako neherojsko!
Druga podtočka pri tem je alkohol, osnovni pripomoček za vsak parti, ki ti olajša ples, komunikativnost in izgled (predvsem drugih ljudi). Razen, če si tako presneto odporen na njegove pozitivne učinke, kot jaz. Obstaja tista ''okej faza'' ob točno določeni količini alkohola – ne bom raje o številkah, prezgodaj je še, da bi me imeli za mehkužca – ko se obnašam hecno in se mi stvari zdijo boljša ideja, kot so v resnici. To je tudi faza, ko postanek krasen retorik in očitno znam odlično prepričati ljudi v pristnost mojih delno pristnih izjav. ''Plačala sem vstopnino, a sem šla na wc, kjer sem si umila roke in se mi je izbrisala štampiljka'', ''Imam prevoz domov in nisem naenkrat ostala sama na tem ogromnem dogodku''. Ja, ja, pijani ljudje govorijo resnico, a jaz nisem (vedno) ena izmed njih in to ostane tudi, ko preidem v naslednjo fazo, kjer se počutim kot mokra krpa. Takrat se mi zdi najboljša možnost, če se lahko kam naslonim in poslušam dogajanje ostalih, v kolikor mu lahko sledim. To je pa že neprijetno in vse, kar se nadaljuje od tukaj prav tako.  Ko ležem v posteljo in se počutim vsa vrteča, si vedno mislim ''so...not...worth it!''.  Ne, alkohol preprosto ni za mene, če ne uspem pridno vzdrževati tiste zelo omejene ''okej faze''.
Tudi kake ne preveč legalne zadeve niso imele na mene tistega zloglasnega učinka sproščenosti in kreativnosti. Morda se sicer najde kdo, ki so mu te stvari blazno prijetne, ampak...jaz  čutim notranje organe in imam zamikajoče se vidno polje, ki povzroči, da se vsake toliko počutim zgubljena, čeprav se s te točke ne premaknem. To je sicer posledično zabavno zunanjemu opazovalcu, ko moram it na pot iz Magdalenskega parka, sama pa se ob tem počutim kot vrhunski stezosledec in v iskanje poti vložim vse svoje intelektualne sposobnosti. Ok, to zna biti malo zabavno, priznam!

S tem, dragi bralci, samo upravičujem svoje bodoče neumnosti, ki jih bom prenesla na ubogi papir – možnost je le, da so popolnoma iskrene ali pa da vas vlagam kot šampinjone, ker sem alkoholizirana. Kar pa sem redko, že iz preventive!