Epska pesnitev o poti na Dunaj: skrajšana verzija

Kdor je mnenja, da so Gospodova pota čudna, še najbrž ni spoznal mene.  Še sama ne vem, kako lahko tako nič-hudega-slutečega posameznika sreča toliko drame. Zato pa sem, kjer sem – na Dunaju.

Všeč so mi slovenski frazemi in pregovori, ker znajo tako blazno lepo opisat situacije. Za mojo bi se zelo lepo dalo uporabit tisto o uriniranju krvi, olepšano – namreč, točno to sem doživela, ko sem diplomirala. Zgodba dodiplomskega študija je druga idealna tema za celovečerno grozljivko in tudi ta je krepko brcnila mojo nepremišljeno zadnjico.  Saj še predobro vem, da obstaja seznam razlogov za to odločitev. Ampak te zgodbe je konec in veselja do študentskega življenja prav tako v stistem trenutku, ko sem se zavedla, da sem narobe razumela vpisni postopek in sem namesto tega zaprla spletno prijavo, ker je bilo nemogoče vnesti povprečno oceno in datum diplomiranja, tega namreč (še) nisem imela. Zaposleni so rekli, da se ne gre vpisati brez diplome, jaz pa sem se na to zanesla.
Postopek se je neprizanesljivo izvedel dalje, z veliko ignoranco referata za študentske zadeve, zavračanjem informacij in prikrivanjem mojih pravic. Moja obrazložitev situacije je naletela na gluha ušesa vseh, od dekanov, prodekanov, referata, rektorja in komisije za pritožbe. Niti smrt v družini, ki je premaknila moj datum diplomiranja, ni bila dovolj dober razlog za kakršnokoli razumevanje in pomoč. Težko je biti upravičen do stvari, če nimaš pravega priimka in ne nosiš s seboj pravih kuvert, lepše rečeno:''Se ne da''. Res se ne da, ne pri nas in ne za mene. Gap year, izkoristi ga. Saj danes mladi itak zapuščate hotel mama pri tridesetih, kaj pa spremeni , če se jim še za kako dodatno leto obesiš? Saj se ti menda ne mudi imet samostojnega in neodvisnega življenja? ''Prihodnje leto pa Vam svetujemo pravočasno prijavo.''. Hvala za prisrčnost. Prihodnje leto jaz Vam vsem priporočam tabletke za laktozno intoleranco, ker upam, da jo dobite.

Seveda  se pred naslednjo vojno nisem primerno oborožila. Gremo na Dunaj, tja lahko greš,  tam se da. Se pač v drugi semester vpišeš. Ampak do tega je bilo še nekaj mescev. Nič, vzela sem v roke arsenal: miško in tipkovnico. Prvi šok je bil cene stanovanj – ja, ja, saj sem vedela, da so višje, ampak ne, da se mariborske sobe da dobit za pol tiste cene in je to še vedno zelo ugodno za Dunaj. Drugi hercinfarkt je sledil, ko sem gledala razdalje od enega konca mesta do drugega. ''Pa ja, tu bi lahko šla peš do faksa, samo nekaj ulic stran je in sicer natančno...*google distances* 5 kilometrov.  Uh, vau.'' Na koncu sem ugotovila, da 5 kilometrov sploh ni pretirano daleč,  lahko bi bilo 10 ali 20. Pa da 370 eurov za enoposteljno sobo sploh ni tako veliko. Pa da je blazno prijeten občutek, ko dobiš dejansko odgovor na prošnjo za stanovanje. Pa da, če že dobiš odgovor, si eden od tistih vsaj petih ljudi, ki se poteguje za prav tisto stanovanje in da tvoji bodoči cimri ob tem rečejo, da ''ni pretiranega povpraševanja za to stanovanje trenutno''. Nekaj odgovorov sem vseeno dobila in začeli so se ogledi stanovanj. Priznam, da so nekateri pogovori v dvigalu potekali bolj sproščeno kot ti. No, morda pa se le jaz čudno počutim, ko ima nekdo moje ime v ročno narejeni tabeli, zraven tega še osem drugih ljudi in me avtor te stvaritve sprašuje, kakšni so moji hobiji in koliko sem stara. In ja, v to stanovanje sem bila celo sprejeta, a sem ga kasneje zavrnila.
Nekdo je rekel, da kdor čaka, dočaka, s čimer se načeloma ne strinjam, ampak svet mi je na tej točki že res dolgoval spodobno stanovanje. Dobila sem ga in lokacija ter soba sra bila ljubezen na prvi pogled. Še danes sem srečna, da imam to stanovanje. Celih 300 metrov moram prepešačiti do faksa in nahaja se v eni najbogatejših četrti za ceno študentskega doma. Iz nje imam lep razgled na park in precej blizu do lepih, manj mestnih pokrajin, kamor je krasno it na sprehod po soncu. Trkam ob svojo leseno mizo kot zmešana.

A niti tu ni moja zgodba dobila epiloga. Še enkrat sem nagrmadila vse zbrane dokumente, sploh ne bom naštevala, kam vse je bilo treba hodit po njih, kako je bilo treba delat certifikat v Ljubljano in dat druge stvari uradno prevajat. Poslala sem dokumente, ni v redu, ker niso vsi original. Juhej, gremo overjat stvari in pošiljat originale, ožigosane na vsaki strani, da dokažem, da ne sledim poti slovenskih politikov. Preždela sem teden ali dva, pošiljala maile in spraševala, če so prejeli dokumente...šele, ko sem tretjič poklicala, so mi odgovorili, da so. Nato končno.Status prijave na mednarodni magistrski program: zavrnjen. Kar smrt me je povohala. Explain yourselves, ladies and gentlemen. Še sreča, da ni treba e-pošte na roko pisat. Se mi je kar zdelo, moj študij je bil premalo usmerjen na perspektivnejše in dejansko uporabne predmete, zato bi mi vzelo preveč časa, da bi to nadoknadila. Z vodjo oddelka sem razčistila nesporazum glede detajlov, zato mi je znova naložil razumno število izpitov, a kljub temu dovolj, da se lahko vpišem šele naslednji semester. V redu, to bom preživela. Sicer izgubim dodatno polovico leta, a v vsakem primeru bi ta repertoar malo podaljšal čas mojega študija. Pa sem šla še malo obiskat gospodične iz referata, ki so mi naročile, naj jim več ne težim – kar je razumna reakcija na neodgovorjene maile(Po tem obisku na odgovor nisem čakala dlje kot pol ure). To pa ne bo šlo, groza. Edino na dodiplomca se lahko vpišete! To pa vam vzame najprej čas za polaganje izpita nemščine, nato uvodnih izpitov, šele nato lahko opravljate tiste naročene izpite!
Na tej točki sem resno pomislila na to, kako bom pustila celotno zadevo pri ubogi navadni diplomi in se preprosto poskušala zaposlit, kjerkoli bi bilo možno. Ampak ni se šlo zlahka sprijaznit s to idejo. Zadnje moči sem usmerila v še en dan iskanja drugih možnosti. Našla sem še opciji za vpis na drugo univerzo – sicer so možnosti majhne, a elegantna pdf prijava je odtehtala. Kljub temu sem izpolnila obrazec za fiksno možnost, ki mi je bila ponujena – vpis na dodiplomski program in opravljanje tistih dodatnih izpitov. Gospodični v referatu sta bili dovolj prijazni in me vpisali celo po roku (neverjetno, v Avstriji pa gre?) No, vsaj to je bilo zaenkrat uspešno!

Saga se torej dokaj uspešno zaključuje, spet trkam, tudi Dunaj se mi je prikupil s svojim nepričakovano sproščenim vzdušjem, ogromno pestrostjo in možnostmi  izbire, zato danes sproščeno sedim, jem grški jogurt z medom in oreščki  ter si obnavljam živčevje - se ne obremenjujem z ničemer na svetu!